Okoli leta 2003 je WAP za veliko večino lastnikov mobilnih telefonov predstavljal bolj grožnjo kot uporabno funkcijo. Če ste pomotoma pritisnili namensko tipko s simbolom globusa na tipkovnici, je telefon takoj začel vzpostavljati povezavo in uporabniki so panično pritisnili na rdečo slušalko. Ta strah je bil s finančnega vidika povsem upravičen, saj so nastavitve na telefonu delovale kot popolna denarna past. Vendar so se časi počasi spremenili s prihodom tehnologije GPRS, ki je na Češko prinesla povsem nov način delovanja in obračunavanja mobilnega omrežja.
Temeljna razlika v obračunavanju in načelu prenosa paketov
Starejše klicne povezave so se obračunavale kot običajni telefonski klici po minutah, medtem ko je nova tehnologija GPRS delovala na principu paketnega prenosa podatkov. Pro Za takratnega uporabnika je to pomenilo revolucionarno spremembo, saj je plačeval le za dejansko količino prenesenih podatkov, ne pa za čas, preživet v omrežju. Oseba je bila teoretično lahko ves čas povezana, vendar dokler ni naložila nove strani, ni plačala niti ene krone. Temeljna prednost te rešitve je bila tudi ta, da če vas je kdo poklical med nalaganjem strani, je bil prenos podatkov le začasno prekinjen in se po koncu klica samodejno nadaljeval. Cena za to udobje je bila hitrost, ki običajno ni dosegala niti vrednosti standardnega domačega modema.
Propomembna razlika v ceni med WAP in internetom
Pravi problem je bila takrat velika vrzel med dostopno točko WAP in standardnim internetom. Operaterji so za nalaganje strani prek profila WAP zaračunavali ogromne vsote. Pri operaterju Oskar se je cena za en kilobajt, prenesen prek WAP, gibala med trideset in štirideset halirjev. T-Mobile je za isto storitev zaračunaval od trideset do petdeset halirjev, podobno drago pa je bilo tudi ... Eurotel. Nalaganje ene same nekoliko bolj barvite WAP strani bi vam lahko takoj izpraznilo več deset kron z vašega kredita.
Če pa je tehnološko bolj podkovan uporabnik lahko ročno nastavil klasično dostopno točko za internet na svojem telefonu, so cene močno padle. Pri Oskarju si lahko po internetnem profilu brskal že za dva halerja in pol na kilobajt. T-Mobile je imel takrat bolj zapleten sistem in je bil edini, ki je razlikoval med dnevnimi konicami med sedmo zjutraj in deveto zvečer, a kljub temu so bile njegove cene za internetni profil v enotah halerjev. Poleg tega se je obračunavanje izvajalo v blokih, najpogosteje po pet ali dvajset kilobajtov, kar je pomenilo, da se povezave ni splačalo nenehno vklapljati in izklapljati.
Lahko bi vas zanimalo
Tehnične zahteve in prvi neomejeni podatki
Da bi lahko v celoti uporabljali mobilni internet na računalniku, ste morali izpolnjevati več osnovnih zahtev. Potrebovali ste telefon s tehnologijo GPRS in povezavo s prenosnim ali namiznim računalnikom prek kabla ali takrat zelo priljubljenega infrardečega vmesnika. Seveda je bil pogoj tudi zadosten signal, ki je moral doseči vsaj polovico svoje maxima, sicer se je povezava kar naprej prekinjala.
Vendar visoke cene prenesenih kilobajtov niso trajale večno. Na trgu so se začele pojavljati prve neomejene tarife. Eurotel je bil prvi, ki je predstavil revolucionarni program Data Non Stop, ki je omogočal popolnoma neomejen prenos podatkov za pavšalno ceno tisoč kron na mesec brez davka. T-Mobile je poskušal s promocijskimi ponudbami odgovoriti z neomejenim prenosom podatkov v svoji tarifi Business, razvoj pa se je počasi začel premikati proti internetu, kot ga poznamo danes.
