Apple doživel divje čase v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Medtem ko je v prvi poloviciancoval na robu propada, v drugi polovici Steve Jobs po zmagoslavni vrnitvi je dobil najslabše. Pri nas pa ste takrat lahko srečali večinoma klasične osebne računalnike z Windows, vendar je bilo nekaj podjetij ali gospodinjstev, kjer je kraljeval Apple. Med njimi je bila tudi družina Johane Fundove, avtorice FB in Instagram strani Čista devetdeseta in knjigo Devetdeseta, ki naj bi na prodajne police prišla to jesen. Kakšno je bilo otroštvo devetdesetih z ugriznjenim jabolkom?
Pišete knjigo Devetdeseta o devetdesetih letih prejšnjega stoletja na Češkem. Ena od tem so igre. Sam se spomnim, da sem igral Dyna Blaster, Prince of Persia, Wolfenstein ali Mortal Kombat. Z igrami pa ste bili nekoliko drugačni, saj je vaša družina imela Macintosh. Kaj ste najraje kuhali na pari?
Fotogalerie
Spomnim se iger, kot so Oxyd, Prime Target ali Wolfenstein. Oxyd je bila logična igra, kjer je moral igralec s črno kroglo graditi cevi in generatorje kisika. Prime Target je bila klasična streljačina, postavljena v ameriška mesta.ancRes sem užival v igranju, res sem užival v ameriški notranjosti. Kar se tiče Wolfensteina, ga res ni treba posebej predstavljati, kajne?
Bilo pa je super, da smo imeli poleg same igre na našem računalniku Macintosh tudi urejevalnik, v katerem smo lahko ustvarjali lastne zemljevide in nivoje. In to mi je bilo res všeč. V urejevalniku si lahko ustvaril toliko skrivnih sob, kolikor si želel, dodal vojake in pse, kolikor si želel, ustvaril dolge hodnike, skratka karkoli glede na lastno ustvarjalnost in razpoloženje. In potem si igral, kar si ustvaril. S tem sem preživel res dolge ure. Med drugimi igrami, ki se jih naključno spomnim, so Number Eaters, Snood, Blobbo ali Space Junkie. Še huje je bilo, ker moji sošolci teh iger pogosto niso poznali, ker so na svojih računalnikih igrali kaj drugega. Zato sem bil žalosten, da se jim nisem mogel pohvaliti s svojimi igralnimi dosežki. Ni mi preostalo drugega, kot da tekmujem za boljši rezultat s starejšim bratom, ki bi si zagotovo zapomnil več iger in njihovih tehničnih specifikacij. Bil pa sem vajen tudi teh hardcore iger, saj smo v šolskih računalniških učilnicah na primer igrali Prehistoric na računalniku in Mortal Kombat na prijateljevem računalniku.
Ko sva prvič pisala, si mi povedal zanimivo stvar – zaradi lastništva Macintosha si se v 386. letih počutil "manjvrednega", ker se s prijatelji nisi mogel pogovarjati o igrah. Vaša prva revija je bila natisnjena v popolnoma drugačni pisavi, kot smo je bili vajeni iz naših XNUMXs Windows 3.1. Kateri model Macintosha ste imeli in - če sem lahko tako predrzen - kako ste ga dobili?
Ko sem hodil približno v prvi razred - torej okoli leta 1996 - je oče domov kupil že nekaj let star Macintosh LC II, ki je bil naš prvi družinski računalnik. Po njegovem mnenju ni bilo treba razmišljati, saj je bil takrat Mac OS popolnoma neprimerljiv z namizjem in ikonami. Windows, ponujal tudi uporabo kakovostne grafične programske opreme in bil tudi odporen proti virusom. Čez 2-3 leta nam je na bazarju kupil novejši računalnik, Power Macintosh 7200/90, ki ga je zamenjal za prvega. Na obeh računalnikih smo se igrali igrice, ustvarjali tekstovne dokumente ali pa prvič preizkusili internet.
Fotogalerie
Vendar pa je leta 2001 zaradi slabe združljivosti sistema Mac OS z Windows kupili smo tudi klasični PC za domov, ker na starih Apple računalniki sploh niso mogli odpreti wordelektronskih dokumentov, kot je danes povsem običajno. Tako smo morali znati pisati na primer šolska poročila v formatu, ki bi ga učitelji lahko odpirali na svojih računalnikih (v srednji šoli smo imeli možnost oddaje nalog na disketah, doma smo imeli Power Mac G3 in nato Power Mac G4, vendar smo zaradi slabe združljivosti za vsakdanje stvari uporabljali omenjeni PC, ki sva ga s starejšim bratom izmenjevala). Mimogrede, ko smo dobili PC, sem se moral navaditi na miško z levim in desnim gumbom! Od Macintosha sem bil navajen le na en glavni gumb miške.
Se spomnite kakšne tehnične specifike devetdesetih, česar vam generacija mlajši ne bi verjel? Današnjim otrokom se morda zdi nerazumljivo, da smo stari računalniki s Windows najprej jih je bilo treba izklopiti prek menija Start, šele nato fizično izklopiti z gumbom.
Kar zadeva Macintosh, mi je ostal v spominu legendarni potrditveni gumb "Let's". Današnja generacija otrok morda sploh ne ve, kaj pomeni beseda "biti", kajne? Seveda ne morem mimo počasne klicne povezave z internetom, ko ob legendarnih zvokih modema do zadnjega ni bilo jasno, ali bo res delovala. Pa smo se lahko povezali šele zvečer, ko je bil internet cenejši. Najhuje je bilo to, da je v trenutku, ko je nekdo dvignil slušalko, povezava popolnoma padla. Tega si današnja mlajša generacija verjetno ne bi znala predstavljati. Tako kot neverjetno počasna hitrost tiskalnikov ali postopno nalaganje internetnih slik, kionec včasih sploh niso naložili. Posebno poglavje bi bili prvi mobilni telefoni Nokia, ki so navadno hranili le 10 sporočil, zato jih je bilo treba nenehno brisati.
Mnogi »otroci devetdesetih« se spominjajo, kako so pozneje Wordso se igrali z WordArtem. V čem appKaj si ustvaril? In če ga lahko primerjate s Wordhm, kaj je bilo drugače?
Na Macintoshu smo uporabljali program ClarisWorks. Zelo sem se zabavala pri ustvarjanju različnih besedilnih dokumentov in pisanju pisem babici v programu, na primer pri kombiniranju različnih slogov pisav in dodajanju preprostih črno-belih slik. Ta program sem uporabila tudi za ustvarjanje svoje revije z naslovom Super Rybka nekje v 4. razredu. Tiskali smo jo na tiskalniku StyleWriter (ki je bil, mimogrede, tudi iz Applu, ni manjkalo legendarno pisano jabolko) in potem sem vse strani večkrat prepisala in prešila pri očetu.
Nekje na starih disketah bi moral še vedno imeti različne besedilne dokumente iz ClarisWorksa ali posnetke iz audio program, ki smo ga lahko uporabljali, ker smo imeli z našim Macom zunanji mikrofon – ki je bil mimogrede precej lep in se je ujemal z zasnovo računalnikov Macintosh. In glede WordDefinitivno nisem prišel v Art, ko smo leta 2001 imeli svoj prvi računalnik, zato sem WordPreizkušala je tudi različne napise in za to porabila kar nekaj časa. Sem celo za Wordu ustvarila svojo prvo preprosto spletno stran o Harryju Potterju, ker Word dovoljeno shranjevanje dokumentov v formatu html. Kasneje sem dokument naložil na sweb.cz. Kakovost te spletne strani bi raje pustil brez komentarja, haha.
Na kaj pomislite, ko slišite besedo "8210. in tehnologija"? Ste imeli sanjski kos, ki ste ga želeli imeti? Zame je bil to GameBoy, prosojni stacionarni telefon, računalnik s pentiumom, kasneje PlayStation, Nokia 3 ali iMac G21, čeprav je nekaj že ikona začetka XNUMX. stoletja. Po čem ste hrepeneli?
Fotogalerie
Sredi devetdesetih let je v naši bližini živela japonska družina in z bratom sva se včasih šla igrati na vrt njihovih otrok. Govorili so samo japonsko, mi pa samo češko, vendar naju to sploh ni motilo, saj to v otroštvu ni ovira. In ti japonski otroci so imeli zelo moderne igrače, ki jim jih je družina prinesla iz Japonske – spomnim se na primer majhnega električnega otroškega motorja, s katerim so se vozili. Zavidali smo jim te igrače in starše sem vprašal, zakaj nimamo tako zabavnih igrač. Pojasnili so mi, da te stvari na Češkem žal še niso na voljo, in to se mi je zdelo strašno nepošteno. Kar se tiče konca devetdesetih let, sem si želel, da bi imeli starši telefonski odzivnik, ker sem užival v gledanju ameriških televizijskih serij, kjer je družina skoraj vedno puščala sporočila po prihodu domov od ljudi, ki jih niso mogli doseči. In seveda sem na skrivaj sanjal, da bi nekega dne imel svoj računalnik, saj smo se morali, tako kot v večini drugih gospodinjstev, v družini izmenično uporabljati računalnik.
Kot smo že uvodoma omenili, tematika tehnologije ne bo manjkala v vaši knjigi Devetdeseta. Bi lahko našim bralcem vsaj namignili, česa se lahko veselijo v tem poglavju?
Da, tehnologiji bo posvečeno ločeno poglavje. V njem se bom osredotočil na različne pojave tistega časa, kot so kartice za telefonske govorilnice, mobilni telefoni Nokia, računalniške igre (kot je legendarni DOOM) ali nastanek iskalnika kataloga Seznam. Hkrati imajo v tem poglavju svoje avtorske spomine, ki se raztezajo na več straneh: Ondřej Neff se v svojih spominih osredotoča na čas, ko je leta 1996 ustanovil spletni dnevnik Neviditelný pes. Ivo Minařík opisuje svoje prve izkušnje z internetom in elektronsko pošto. Ondřej Novotný pa se spominja 31. decembra 1999, ko je grozila tehnološka apokalipsa Y2K. In avtor zadnjega spomina v poglavju je Adam Konrád, čigar ljubezen do računalniških iger ga je pripeljala v ZDA, kjer dela v igralnem studiu Bethesda.
Ti si ostal. AppSte še vedno zvesti svojemu podjetju ali imate raje konkurenco?
Fotogalerie
Da, uporabljam ga Apple posoda. A tudi pri njihovi uporabi sem vsake toliko časa zoprn. TOoneNavsezadnje zna legendarno mavrično kolo res namučiti še tako potrpežljivega posameznika. Pri delu uporabljam delovno mizo. MacBook Air, tudi jaz imam doma svojega Air. Včasih sem imel Macbook Pro in zdržal mi je morda 7 let, bil mi je zelo všeč, imel je boljši zaslon in bolje sem delal na njem. Air Samo včasih me malo razjezi. Glede mobilnega telefona pa sem ga kupil lani. iPhone Xs, ker nimam več velikosti zaslona nestmoj prijatelj iPhone SE. Pričakoval sem nekoliko boljši fotoaparat, a paradoksalno so mi všeč fotografije mojega prijatelja, ki ga uporablja. iPhone XR. Vseeno mi je všeč, da imam izdelke tako za delo kot za prosti čas. Apple. V prejšnji službi sem se morala po dolgem času navaditi Windows in včasih je bilo zahtevno. Pravzaprav se ga tudi po 2 letih vsakodnevne uporabe nisem navadil.
Kdaj se lahko veselimo izida Devetdesetih?
Knjiga naj bi izšla konec oktobra letos in bo na voljo tako v običajnih knjigarnah kot v spletni trgovini Albatros Media, ki jo izdaja. Vse novosti v zvezi z izidom knjige objavljam na Facebookui Instagram Čista devetdeseta.
Ob koncu intervjuja si ne morem kaj, da si ne bi zastavil temeljnega vprašanja: Dylan ali Brandon?
Niti sekunde mi ni treba razmišljati. Dylan McKay seveda. Za vedno!
